Letos smo prehajali na Smokuški planini. Pisala se je nedelja, 6. oktobra, na prijeten sončni jesenski dan. Zbrali smo se v lepem številu in kaj kmalu stopili v akcijo. Ponovno združeni volčiči, volkuljice, izvidniki, vodnice ter popotniki in popotnice, so sestavljali manjše skupine, ki so bile poslane na pot. Nekateri na novo, drugi ponovno, smo obnovili zavetnike posameznih vej in s pomočjo igre tudi ugotovili kaj so le-ti počeli v življenju. Vsaka skupina je odšla na pot, na kateri so prehajali od bobrov do popotnikov, vsak član skupine pa je moral prevzeti vlogo enega od zavetnikov. Sv. Jožef, tesar, je moral odžagati kos lesa, da je skupina pridobila hlod, na kateremu je vsak član moral najti svoj prostor. Sv. Frančišek velja za velikega ljubitelja živali, zato so se spoznavali z živalskimi sledmi, potem pa je vsak pustil še svojo sled na prej odrezanem hlodu. Nekateri so pustili kar svojo boso sled, saj so v stilu preprostosti Frančiška velik del poti prehodili bosi. Sv. Jurij se je boril z zmajem. Vsak je na listek napisal svoje »zmaje« (izzive, ki jih težko premaguje), katere so kasneje prebodli z žeblji, žeblje vzeli ven in preluknjane »zmaje« pospravili v škatlo, ki jo je Jurij s sulico razcefral. Sveti Pavel je celo pot hodil slep, ko pa so prišli do veje popotnikov in popotnic, si je cela skupina prevezala oči in tako brez gledanja določila obliko njihovega hloda. Na koncu so skupine svoje hlode dale na kup in iz vseh skupaj zbili ličen križ, ki nas je spremljal na kasnejši sveti maši.
Ne bi bili pravi skavti, če se ne bi lotili tudi česa koristnega. Narava, ki nas obdaja, nam daje tako krasno okolje za preživljanje naših aktivnosti, da smo ji zares hvaležni in ji želimo to tudi na vsak način pokazati, vrniti. Tako smo pljunili v dlani in počistili okolico Smokuške planine. Vse veje smo znosili na kupčke, očistili potočno strugo ter zgradili pravi kamniti oltar za kasnejšo sveto mašo.
Sledilo je obilno kosilo izpod rok največjih kuharskih mojstrov brezniške bratovščine. Kar 3 hodni meni so si zamislili. Za predjed ričet, ki ji je sledila glavna jed makaronflajš in še nepopisno dobra sladica – puding s sadjem. Zares nam je pasalo takšno okrepčilo in že smo bili pripravljeni na prehode. Vsaka veja na svojem hribčku. Videti in slišati je bilo smeh, vzklike v slovo odhajajočim, izzive v pozdrav prihajajočim. Prijetno vzdušje v spremstvu sončnih žarkov, ki smo ga sklenili s sveto mašo v naravni katedrali.
Tale zapis zaključujem s prijetnimi spomini in novim zagonom za pričeto skavtsko leto. Vesela sem tudi novih obrazov, ki lepo popestrijo našo že tako pisano druščino. Vsem brezniškim skavtinjam in skavtom želim uspešno, zabavno, prijetno, nasmejano, poučno, z osebno rastjo in skavtskim duhom nabito skavtsko leto 2019/20.
Srečno pot, Iskriva taščica
Fotografije prehodov izza objektiva Zaljubljene mravlje najdete na tej povezavi: https://photos.app.goo.gl/XwFMMDMBsg7oEMVo8
