ŠTIRI SVEČE
Štiri sveče na adventnem vencu so počasi izgorevale. Prostor je bil popolnoma tih in lahko si slišal njihov pogovor.
Prva je zašepetala: »Jaz sem MIR, toda ljudje me ne cenijo in me ne znajo obdržati. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega, kot da ugasnem.«
Tako je počasi, počasi sveča popolnoma ugasnila.
Nato spregovori druga sveča: »Jaz sem VERA. Žal ne služim ničemur. Ljudje nočejo vedeti zame in nima smisla, da ostanem prižgana.«
Komaj je nehala govoriti, že jo je lahna sapica ugasnila.
Zelo žalostno pravi tretja sveča: »Jaz sem LJUBEZEN. Nimam moči, da bi gorela. Ljudje me ne upoštevajo in se ne zavedajo mojega pomena. Svoje drage bolj sovražijo, kot ljubijo.«
In sveča ugasne …
Nepričakovano stopi v sobo otrok in vidi ugasnjene sveče ter prestrašeno pravi: »Ampak, lučke, kaj počnete? Morale bi ostati prižgane, strah me je teme!« In ko to izreče, se razjoče.
Takrat se oglasi četrta sveča: »Ne obupaj! Dokler bom jaz gorela, lahko zmeraj ponovno prižgemo ostale sveče. Jaz sem namreč UPANJE.«
Z objokanimi očmi otrok prime svečo upanja in z njo prižge preostale tri sveče.
Naj tudi naše upanje v srcu nikoli ne ugasne, da bomo lahko prižigali upanje tam, kjer je morda za hip ugasnilo …
