Dragi moji brezniški skavti!
Pošiljam vam lepe pozdrave iz sončne in vroče Afrike!
Na črni celini sem sedaj že dva meseca, tako da sem tu že zelo udomačila. Skupaj s štrimi člani odprave živim v majhni zidani hišici znotraj misijonskega obzidja, kjer elektika in voda nista vsakodnevni dobrini, kjer ni pralnega stroja , tople vode, funkcionalnega tuša ali wcja , interneta s polnim signalom in še bi lahko naštevala. So vam take razmere kaj znane? Ja, življeneje tu je močno podobno našim razmeram na taboru, zato se mi na vse skupaj ni bilo težko privaditi. :)
Skupinska slikca vseh prostovoljcev, ki so nam pomagali pri čistilni akciji-keep Nangoma clean!:)
Vendar le nekaj metrov stran- izven obzidja se začne tista prava Afrika. Tam ljudje živijo v blatnih kolibah, kuhajo si le na ognju, možje lovijo divjačino, da je na jedilniku meso, žene perejo perilo ob vaškem vodnjaku, otoci , ki se ne šolajo pa brskajo po smeteh in iščejo svoje bodoče najljubše igrače. Ljudje so zelo odprti, preprosti, iznajdljivi in dobre volje jim res ne zmanjka. To je kraj, kjer se čas upočasni in to je kraj kjer znajo živeti BI-pijeve besede,saj imajo svet za igrišče in življenje za igro. :)
Otoci, ki se kar ne morejo načuditi naši (muzungu) beli koži! :)
Kaj več .... pa ob slikah in toplem čaju, ko pridem domov :)
LP
Monika, mama Rakša
Več pa tule: http://zambija.blogspot.com/