In res, razen skrbi za svojo osebno garderobo in pravočasen prihod na zbirno mesto, nam ni bilo treba misliti na prav nič. Vse je potekalo gladko in naše misli so lahko za 10 dni odplavale neznano kam! Dokler ...
... dokler se ni pričelo zapletati. Sprevodnik na železniški posatji v Podnartu je na zvočniku povedal naslednje sporočilo: " Drage potnice in potniki, vlak na relaciji Jesenice - Ljubljana je zaradi okavre motorja obstal na začetni postaji. Nadomestni prevoz bo izvajalo podjetje SlovenAIR, se opravičujemo za nevšečnost in vas prosimo za razumevanje".
Seveda se kot pravi skavti znamo dobro prilagajati vsaki dani situaciji, zato smo brez pritoževanja sledili oznakam, ki so nas pripeljala do letališča letalskega prevoznika SlovenAIR. Mnogi so bili še bolj navdšeni, saj bodo prvič leteli z letalom.
Prečakli smo carino in se vkrcali na letalo. Pilot nam je med vožnjo prijazno opisoval okolico. Večkrat smo naleteli na edinstvene tropske vrste ptic, ki so se tako rekoč na dosegu roke bohotile s svojim pisanim perjem. Prav zares so nas očarale. Ne vem ali je bil to njihov prvoten plan, da nebi opazili, kdaj se uperijo proti nam. Sledil je namreč dogodek, ki je naše potovanje povsem obrnil na glavo. Dve zares lepi ptici sta se zagnali proti letalu in kaj hitro se nam nista več zdeli tako prikupni. Ko sta v napadalnem kriku kot puščici leteli naravnost proti krilom našega letala, nam je vsem potnikom zastal dih. Cela kabina je nekaj trenutkov obstala v tišini, nato pa se je zgodilo najhuše ... ptici sta se zaleteli v naša krila in jih kot nož skozi maslo ločili od trupa letala. Nos letala se je spustil in začeli smo strmoglavljati.
Vsi smo mislili, da so to naše zadnje minute, a naš spretni pilot je uspel z zadnjimi zakrilci letalo poravnati do te mere, da smo, sicer zelo grobo, a vsi živi pristali v morju v bližini neznanega otoka. Na razbitinah smo plavali do obale in si skušali zbistriti glave, da bi preživeli.
Kaj kmalu smo vzeli pot pod noge in zakorakali v notranjost otoka, a kot lahko sklepate smo bili hitro izgubljeni. Ko smo našli prvo reko smo storili tako, kot bi naredil Bear Grylls. Sledili smo njenemu toku , saj naj bi tako najhitreje prišli do prve civilizacije. Dolgo smo hodili, a brez uspeha. Po več urah pa se nam le nasmehne sreča in najdemo travnik, ki je izgledal, kot da bi nekdo tam enkrat že živel.
Sklenili smo, da se tukaj utaborimo in raziščemo kaj nam ima otok ponuditi. Ugotovili smo, da bil nekdo prav na tem mestu brodolomec pol tisočletja pred nami. Za seboj je ob rešitvi zapustil nasvete kako preživeti in se rešiti. Podrobno smo jih prebrali in jim sledili. Tako nam je uspelo priti nazaj domov. Konec koncev smo ugotovili tudi, zakaj je naš prednik otok poimenoval najprej otok obupa, a ga kasenje preimenoval v otok upanja!
- - -
Že prvi dan smo tabor uredili do te mere, da nam je nudil zavetje in dvigal našo moralo.
Skrbeli smo za rutino in red, saj smo le tako lahko ohranjali bistre misli.
S športom smo skrbeli za telesno zdarvje, ...
... z molitivjo pa napolnili dušo in srce!
Ko je bilo življenje na otoku že utečeno in se je v dneve prikradel zlovešči dolgčas, smo priredili pravi turnir in tako razvedrili igralce in gledalce.
Pokazali smo tudi, da smo iz kvašenega testa in lahko preživimo najtežje ovire, ki se nam postavijo na pot.
Ker je vse kazalo, da bomo na otoku še kar nekaj časa, smo se učili taktik kako razviti svojo civilizacijo. Če povemo po resnici, ako bi se ne rešili tistega dne, bi verjetno počasi nehali iskati pomoč, saj smo se življenja na otoku navadili.
Vseeno pa smo tudi, kljub rešitvi z otoka, ostali majhna civilizacija, v kateri en človek ne more brez drugega. Pridobljene veščine preživetja bomo sedaj s pridom uporabljali v našem življenju na celini!
