Že prvi dan smo ga na avtobusu…pardon, letalu, ki nas je popeljal v divjino Bele Krajine, prevzeli za svoj moto. (Za vse, ki se sprašujete, kako smo se dokopali do našega imenitnega vodila, vam svetujem, da pobrskate po pesmaricah slovenske glasbene pop scene pod razdelkom Atomik Harmonik). Naš voznik … pardon, pilot, je bil celotno pot deležen nostalgičnih melodij vpetih glasov ob spremljavi prav tako vpetega ukuleleta. Letalo nas je naposled odložilo na naši začetni točki – v Koprivniku pri Kočevju. Brž ko smo vzeli pot pod noge, smo se znašli na prijetni makadamski cestici v senci belokranjskih gozdov.
Prvič smo se raztovorili v vasi Zagozdac ob stari šoli. Imeli smo privilegij spanja na tleh, ki jih je dala položiti sama Marija Terezija. Lahko rečem, da pod, kljub cesarskemu prizvoku, ni bil nič manj trd kot kateri koli drug. Dan je bil v znamenju pričakovanj. Pričakovanj do soklanovcev, voditeljev in nas samih. Predvsem pa v pričakovanju edinstvenega in nepozabnega tabora.
Svoja pričakovanja smo ponesli tudi v drugi dan, kjer smo na Starem trgu ob Kolpi kot sila vpeti klanovci otroke na oratoriju učili nove pesmice, jedli čufte, se udeležili maše, debatirali in poslušali pričevanje tamkajšnjega duhovnika o nekdanji komuni, v prostorih katere smo tisto noč spali.
Poleg vsega tega, smo se uspeli tudi prvič osvežiti v Kolpi in na poti do tja še poskusiti enega najboljših jogurtov iz ovčjega mleka.
Nič hudega sluteči, smo se naslednje jutro odpravili na pot proti naši naslednji postojanki. Kaj kmalu smo ugotovili, da dan ne bo potekal brez zadreg. Naše letalo je namreč strmoglavilo. Tako smo bili primorani, skupaj z nekaj našimi osnovnimi dobrinami, ki smo jih uspeli rešiti iz nesreče, pot nadaljevati drugače. Na srečo smo ob Kolpi naleteli na gumijasta plovila, ki so bila popolna za naše nadaljnje potovanje. Naslednja dva dni smo potovali po reki. Sončne opekline po stegnih, premočena oprema in brzice nas niso ustavili. Prav tako smo kljubovali tudi dežju in postavljanju bivaka nekje na obrežju Kolpe. V divjini smo tako postajali vse bolj čuječi ter spoznavali sami sebe ter se učili zavedati naših teles in okolja, ki nas je obdajalo. Utrujeni vendar veseli, smo naslednji dan priveslali do našega tedanjega cilja.
Pot po reki smo zaključili, vendar to še zdaleč ni pomenilo, da smo zaključili tudi z našo dogodivščino. Potovanje nas je vodilo strmo navzgor, proti cerkvici na hribu Žeželj. Tam je ob zahajajočem soncu svojo klanovsko pot zaključila Radoživa labodka in nas utrdila v srcih in volji.
Naslednje jutro se je naše potovanje nadaljevalo v manjših, vendar zato nič manj vpetih skupinah. S skupnim ciljem smo se podali vsak na svojo pot, sleherno polno takšnih in drugačnih prigod, ki smo si jih še isti dan izmenjavali v gasilnem domu v Dragatušu. Večer so zaznamovale tako vpete kot napete igre, po katerih smo vsi trdno zaspali.
Dan, ki je sledil, nas je v dežju pospremil do majhne cerkvice, zadnje postaje za Vztrajno sovo in Iznajdljivega volka. Po, s solzami v očeh, odpetih kiticah Viharja upanja in vseh »srečno pot« objemih, smo pot nadaljevali v manjšem številu.
Prvič brez vseh najbolj izkušenih klanovcev. Tudi tokrat se nismo vdali blatu in dežju ter v pisanih pelerinah prispeli na naš končni cilj, v Črnomelj. To mesto nam bo še dolgo ostalo v lepem spominu, saj smo ravno tu dokončno zasnovali naš nov klan, obnovili kdo smo in k čemu stremimo. Medse smo še dokončno sprejeli Prismuknjenega panterja in Neizpodbitnega jelena v upanju, da jima bosta njuni novi imeni vrlo služili. Vpeli smo naše prijateljstvo in skavtsko tovarištvo ter vse skupaj dokončno zapečatili s podpisom nove listine v soju zvezd in mesečine tiste poletne noči. Postali smo Vpeti klan.
Začetek nove dogodivščine, v katero komaj čakamo, da se kar se da močno vpnemo. Še vedno v stilu našega »Bodi bor'c« slogana, smo se še isti večer kot novopečeni vpeti klanovci odpravili na eno najbolj vpetih iger roverčka pod zvezdami. Naše potovanje se je tako domala zaključilo. V vsej svoji frišnosti in pričakovanjih prigod vpetega klana, smo se po nedeljski maši odpravili domov, vsi hvaležni in polni spominov na potovalni tabor, na katerem smo se zares vpeli.
Zapisala: Anja, Zagnana vidra
Več fotografij izpod rok našega osebnega fotografa Iznajdljivega volka, ter Dobrovoljne in Skrbne pižmovke, pa lahko najdete na tej povezavi: https://photos.app.goo.gl/MjX5DgwGfbF1wFSU6