Bobri in bobrovke
Bobri in bobrovke smo se 9. in 10.2.2019 odpravili vlakom proti Kranju in nato naprej proti Trbojam. Naše načrte sta prekrižala dva Gargamela, ki sta nam pokradla nahrbtnike, zato smo čimprej odšli za njima, da bi jih našli.
Tako smo srečali ata Smrka, ki nam je ponudil prenočišče v zameno, da mu pomagamo dobiti napoje, ki jih je ukradel Gargamel. Cela naša sobota se je odvijala na temo Smrkcev, iskanja Gargamela in napojev. Imeli smo se super! Naši smrkci pa so tako kul, da smo zvečer imeli čisto pravi kino s kokicami!
V nedeljo smo šli k maši, pospravili domovanje ata Smrka, se veliiiiko igrali, popoldne pa smo odhiteli staršem v objem.
Volčiči in volkuljice
V petek, 1. 3. 2019, se je naše Veselo krdelo odpravilo v bolj mrzle kraje: v kraje, kjer živijo pingvini. Naša pustolovščina se je odvijala v Podbrezjah, na čudovitem gričku pri cerkvici, imenovanem Tabor. Vikend smo preživeli v družbi štirih pingvinov: Šefa, Pešaka, Kovalskega in Rika. Da nam ni bilo preveč dolgčas, sta bili z nami še žirafa Milko in sovica Eva. V petek smo Pešaku pripravili zabavo presenečenja za njegov rojstni dan. V soboto smo že zjutraj dobili grozilno sporočilo zlobne hobotnice Dareta, ki nam je grozil, da kuha čarobni serum, s katerim bo uničil srčkanost pingvinov. Podali smo se na lov za tem serumom in ob tem prepotovali skoraj cel svet: ustavili smo se na Kitajskem, v Franciji, New, Yorku ... Večer smo preživeli pustno: s pravo pingvinjo pustno zabavo. Tik pred spanjem pa nas je hobotnica Dare zaklenila v našo hišo, vendar smo spretno rešili vse uganke, našli ključ in se soočili z Daretom in njegovimi pomagači ter ukradli serum. S tem smo rešili vse pingvine tega sveta. V nedeljo smo se odpravili k sv. maši, počistili naš velik iglu in se zadovoljni in utrujeni odpravili domov.
Naše letalo, ki nas je popeljalo po svetu.
Naučili smo se napisati svoje ime v ruski cirilici. Pomagala nam je sovica Eva.
Na Kitajskem smo uporabljali palčke.
Preizkusili smo se tudi v slikanju z usti.
Dekleta so nam na pustnem plesu pripravila posebno koreografijo skupaj z žirafo Milkom.
Več o našem zimovanju pa na slikah:
Štirje pingvini z Madagaskarja: Pešak, Šef, Kovalski in Riko.
Izvidniki in vodnice
Izvidniki in vodnice smo zimovanje pričeli 1. marca zjutraj pri jezeru v Zavrhu. Tam smo si oprtali nahrbtnike in se peš odpravili do Žirovniške planine. Pot ni bila prenaporna, vseeno pa smo se morali potruditi, da smo si prislužili kosilo na planini. Po kosilu so sledili izpiti, na katere so se IV-jevci zadnje mesece vztrajno pripravljali. Pokazali so svoje znanje o osnovah skavtstva, prvi pomoči, varnosti pri delu in ognjih.
Vsako prosto minuto smo izkoristili za igro roverčka!
Dan smo zaključili s tradicionalnim skavtskim zabavnim večerom. Igre, petje, bansi,...
V soboto zjutraj smo se po vsakodnevnik jutranji skavtski rutini (telovadba, zajtrk in umivanje) izdelovali pustne maske, za večerno pustno zabavo. Ideje so kar švigale in tudi končni rezulatti so bili izjemni! Po končani izdelavi je sledila priprava na mašo.
Ob 12h nas je obiskal župnik Marjan, s katerim smo skupaj sooblikovali lepo skavtsko bogoslušje.
Popoldne je bilo v znamenju velike igre, kjer so si IV-jevci nabirali sestavine za večerjo, katero so na koncu tudi skuhali (žal samo na plinskih gorilnikih, saj je bila razglašena požarna oroženost).
Večer pustne sobote smo preživeli kot se spodobi. S predstavitivjo mask, petjem pesmi in KROFI! Vsi vodi so se zares neverjetno izkazali z nevsakdanjimi idejami in poglobljeno izdelanimi maskami. Bravo!
V nedeljo nas je čakalo samo še pospravljanje, nekaj razmišljanja o postu in navsezadnje odhod v dolino, kjer smo odigrali še igro rovečrka, nato pa odšli domov.
Več slik: https://photos.app.goo.gl/o8sGoTZPsekqdULZ6
Popotniki in popotnice
"Čestitamo! Izmed tisoče prijavljenih, si bil prav ti izbran v slovensko skavtsko odpravo v Himalajo. Stari rek pravi: "Nisi pravi skavt, če vsaj enkrat v življenju ne dosežeš vrha Baden– Powell Peak v Himalaji." in mi ga bomo s skupnimi močmi dosegli." Je poleg letalske karte za Katmandu pisalo v pismu, ki so ga v prvem tednu marca prejeli na dom Nadevani hardiči. Pa smo šli, 8. marca smo tako zajahali nahrbtnike, ali pa so oni nas, in se vkrcali na letalo za Katmandu (v resnici na avtobus iz Lesc do Ukanca v Bohinju). No, sama tega nisem storila, saj sem se še z dvema popotnikoma delegaciji pridružila malo kasneje. Pot skozi Žagarjev graben do prijetne male hišice na Zadnjem Voglu je bila mukotrpna za večino naših popotnikov, a ko smo se jim še zadnji prišleki zvečer pridružili, tega niso kazali. Vztrajna sova nas je prelepo pogostila z vročim čajem, polnim herbijev, ki so nas krepili še nadaljnja dva dneva. Cilj naše odprave je bil priti na vrh Baden-Powell Peaka v Himalaji, za to pa smo morali priti čez kar nekaj preprek. Najprej nas je obiskal premraženi bosonogi menih, z ozeblinami, ki nas je na pot duhovno pripravil. Tako smo se naslednji dan zbudili v prelepo jutro, pozajtrkovali in se za začetek še izurili v uporabi cepina, lavinskega trojčka in navezavi škripca. Pri tem smo se ničkolikokrat nasmejali, sploh padcem in lovljenju s cepinom po pobočju navzdol. Pa smo bili pripravljeni na pot. Vodnica Skrbna pižmovka je vodila odpravo, nakar je ničhudegasluteča zgrmela po pobočju navzdol in si "bojda" zlomila nogo. Nadobudni popotniki smo ji takoj priskočili na pomoč, ji imobilizirali nogo in naredili nosila, a se je na koncu izkazalo, da bomo morali na tem še malo delati. Na koncu smo združili vse moči, da smo jo s sankami in celo z uporabo znanja od zjutraj le spravili nazaj v našo toplo hiško. Prav vsak atom moči in vsaka roka Nadevanih hardičev je bila potrebna, da nam je ta podvig uspel. Tu smo pokazali ogromno skupinskega duha, a še vedno nismo bili popolnoma pripravljeni na tak podvig, zato smo se namestili nazaj v udobje naše hiške in celo popoldne šivali vrečke iz blaga, delali kosilo in se igrali našo družabno igro, pri kateri smo se vsi še bolje spoznali, vmes pa smo stisnili še nekaj teambuilding igric, da so se naše vezi še bolj okrepile. Naslednji dan pa je spet napočil čas, da zares že dosežemo tisti vrh, na katerega smo skušali priti cel vikend, nakar dobimo informacijo, da je dolino zasul plaz in zajel naše brate in sestre iz Homca, ki so tudi taborili v Bohinju. Tako se je naša odprava zaključila in morali smo iti v dolino, da jim priskočimo na pomoč. Homškega klana navsezadnje nismo našli, smo pa vikend zaključili s Sveto Mašo v prijetni mali cerkvici sv. Duha ob Bohinjskem jezeru. Zmatrani, ampak veseli, smo se poslovili in odšli vsak po svoje. Upamo, da bomo naslednje leto bolj uspešni pri doseganju zastavljenih vrhov. Srečno pot!
Več slik najdeš na: https://photos.app.goo.gl/3zSdAdGPHMXJb6uw5